SLUTNJA
Daleč so noči, ko sem srkal lunin sij. V hladu meglice nad poljem lebdijo okruški hrepenenj. Iščem sledi v snegu. Ko jih zaslutim, skopnijo.
Zemlja je topla. Bos hodim po brazdah. Ko pridem do roba, se obrnem. Na obronku zastane srna. Nekaj trenutkov me opazuje. Nato se počasi obrne in odide.
ko se v tukaj
zliva srž kot reka v
modrino delte
ko se v tukaj
zliva srž kot reka v
modrino delte
O, fantje (-če ste res fantje, pri psevdonimih se nikoli ne ve, v bistvu pa tudi ni kaj posebej pomembno-), ste me pa nasmejali, ko sem tele 3 komentarje prebrala enega za drugim!
Lepo božičnikujte, tudi če ste Božič že prerasli,
Mirjam
Poslano:
26. 12. 2021 ob 13:04
Spremenjeno:
26. 12. 2021 ob 13:05
Tudi to je ena plat pisanja, da v bralcih vzbujajo različna čustva. Če te je zgornje zaporedje pisanj nasmejalo, Mirjam, me to nadvse radosti.
Čas, ko smo bližje srnam kot ljudem ... čestitke,
lp, Ana
Najlepša hvala za podčrtanje in čuten zapis, Ana.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: igorj
- 24. 12. 2021 ob 22:08
- Prebrano 400 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 126.34
- Število ocen: 5