O tem o čemer ne želim govoriti
niti premišljati v spanju
z glavo globoko zakopano pod blazino
o tem o čemer pišem pesmi
v pesek
par sekund preden jih za zmeraj požre plima

o tem zakaj je zrak
zmeraj mehkejši
po prepiru
po drgnjenju teles

o tem da se lomim
tako silovito
da postajam hitrejši od svetlobe
hitrejši od obsojanja ljudi
ki to telo
te oči
popokane ustnice
poznajo le na pogled
če bi mi zares rad kaj rekel
se me moreš najprej dotakniti
z vsem kar tli tam od spodaj
s čemer bi te lahko v sekundi
uničil
če bi le pritisnil na pravo točko

o tem zakaj je kdaj potrebno
tudi kričati in lajati
na bogove nad nami
katerim nikoli ni uspelo rešiti sveta*
o tem da gorijo nebesa
o tem da mlade mamice
rojevajo svoje otroke
z maskami na obrazih
a se samo meni zdi to popolnoma izkrivljeno???

o tem zakaj je potrebno pisati
še do zadnje sekunde
zadnjega trzljaja v levem ramenu
zadnje žive slike
preden postane vse
le enakomeren pisk
v daljavo.

CITAT: Nežka Struc

Tom Veber