Tam nekje zgoraj, v levi hemisferi,

rdi nov umirajoč večer.

Strmim, strmiva v sijaj kot Alighieri

strmi v pekel svoj, v svoj nemir.

Preštej, mi rečeš, zvezde na poteh

v namišljeno resnični Rimski cesti.

Miljon usod zarisanih v dlaneh

ne dajo prepoznati se, ne zmesti.

Kako naj štejem, štejeva, ko nam nebo

prislika vsak večer temo drugače?

Kako zelo težko je, res težko

verjeti v nekaj, kar so le zvijače?

Strmim, strmiva v noč in Mlečna cesta

se širi, oži, vabi v svoja gnezda.

Tako je vsak večer in vsako noč

in spet se utrinja le umetna zvezda.

Brezinbor