leva polovica mojega uma

je morišče polne lune

in deževje zla ki namaka

depresije likvorja 

parasakralne krajine

nisem vredna vstopiti

pod veke

tega norega doma

in piti temino fundusa

očesa iz katerega sem za vekomaj izgnana

skrivam se med pobiralci kamna

med sejalci jalovih modnikov

v precepu primarnega strahu

kapljam iz njegovega ejakulata

vsa tako zaničevana

oseka je

in vsa prismojena vlečem svoje halje

čez gnezda mrličev

v katerih preobračam

med v mrak

niti sem jaz od smrti

niti je smrt od mene

da ne bi ena 

tista druga postala

zato 

ko ona spočne mene

ko jaz spočnem njo

splaviva druga drugo

ob isti porodni uri

Jure Drljepan (JUR)