popoldne je raztegnjeno

čez veje borovcev

vonj suhe zemlje

med sencami je vse več oranžne

hipnotična pesem škržatov

tu in tam potihne

mesec prehiteva temo

njegova polnost ukrivlja gladino

po njej drsim z dlanjo

zrnca soli izginjajo med prsti

poiščem rob tkanine

pustim usločenosti

da me posrka

puhtenje se lepi na kožo

besede so ujete v razmak

počasni gibi spominjajo na plesalca

sled je mehka in opojna

rob ustnic zatrepeta

igorj