Mogoče nekega dne, ko bo dovolj vina, dovolj besed in dovolj odpuščenega obžalovanja,
bom imel dovolj te tihe umazanije mojega groba,
potolčenega imena na kamnu in umirajočega cvetja pozimi.

Vrnil se bom.

V sobah bodo še vedno odprte luči in ljudje bodo še vedno zalivali svoje korenine
z več piva in več besedami, ko se megla počasi pomika globlje v noč in na tleh se v snegu razprostira vsak viden korak.

Vrnil se bom.

Jaz prestavim papir in besede prestavijo mene, toda nocojšnja noč ni nič drugega kot navadna tema.
Zato grem v posteljo, ugasnem luč in zaprem oči,
saj vem, da nimam več ničesar za povedati, kar bi me lahko rešilo,
saj vem, da ni ničesar za rešiti, kar bi lahko dalo več.

Toda tema še vedno ve, da bi morda nekega dne lahko bil dan,
da ko pride jutro, pride tako zadovoljno s prejšnjo nočjo,
da jaz ne bom več prihajal.

Tukaj sem.
Zdaj.

Tako mlad.
Tako mlad.

Začrtan