tam sem obstal
s šalom okoli vratu
v bobnenju viharja
tako belega
da me je bilo strah dneva
njegove izbočene oči
so me tolažile
in prepričale
da to ni pravljica
ampak odsev nedolžne duše
le redko me je kaj vprašal
ko sem pogledoval
na pot pred seboj
če ne veš kam
prisluhni reki
ki te vedno
odpelje domov
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: igorj
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!