Venerin hribček

obiskuje moj ptiček.

Na poraščeni travi

se k višku postavi.

Tam opazuje,

kje gnezdo domuje.

Travica ga pika,

gnezdece vse bolj mika.

Razgiba prožno suknjo,

ko išče svojo luknjo.

Otrpne on za tren,

najde razmočen le teren.

Začuti znani vonj,

postane dirkaški konj.

Spoznal je znan vrtiček,

vanj zapiči svoj količek.

Nato ga spet izvleče

in ponavlja že preteče.

Navadi v luknjici se moče,

količek njegov pa se bridko zjoče.

Zdaj ne more ga več zabiti,

spet bo drugič

 moral

priti

Stojan Knez