Med parobki najbližjih hiš pronica.
Krpast čas, ki ni več jesen,
pa tudi še ne zima.
Če lahko, stihotapi se tod mimo.
Kot svit brezslišno.
Kajti za debelimi navojnicami molčanja
sedaj domujejo usta
in enolično odštevajo dneve,
veliko premajhne,
da bi se karkoli utegnilo nateči v njih.
Mirko,
najlepša hvala za tvoj jedrnat komentar.
Zelo me veseli.
:)
Lp, albin
Pesem, ki pooseblja čas, pravzaprav pokrajina in opazovalec postajata enako melanholična in prekratka ... in tudi bralci - čestitke,
lp, Ana
Ana,
najlepša hvala za podčrtanko.
Resnično me veseli.
:)
Lp, albin
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: albin
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!