Spet stresam jih kakor nekoč,

kot za šalo, verze pozabljene

jutrišnjih dni.

Ne za denar in še manj za hvalo,

pač kar tako, ker v meni živijo

deček mladosti razposajene,

šale, dovtipi in resne reči.

Kartice z morja v škatli zložene,

zbirke in albumi in sto stvari,

takrat iz navade, zdaj dragocene

relikvije časa in mojih ljudi.

Mojih ljudi, ki so nekdaj živeli,

z mano delili preprosta veselja

in v nekem času za vedno odšli.

Kar brez slovesa, kot skrita želja,

ki se uresniči a ne ponovi.

Brezinbor