Ko otroci še verjamejo
v pravljice in čarovnijo,
lepe sanje zgnetejo v resničnost,
se v čarobne dneve prebudijo ...
Kdo jim jemlje ta najlepši čas?
Kdo odpira vrata strahom,
ki iz drugih zgodb prežijo?
Morda otrók, ki je umrl v nas.
fotografija vzeta s spleta
Menda je resnično tako ... Hval ti za lepo pesem, Poetesa Irena; in seveda fotografijo za nostalgični učinek ...
Pa kaj, če je sivina in moča, naj ti bo prijeten dan,
Sašo
Irena, poetska naloga med drugim je tudi prebuditi otroka, najprej v sebi, potem pa pri bralcu. Menim, da ti to uspešno počneš.
LpM
Otrok nabere rož, ker hoče dati sebe in od starejših zve, da so strupene. Začuti nekakšen poraz, ampak teško je reči kaj je prav.
Lp, m
Živeli otroci (tisti okoli nas in tisti v nas) !
Lepa pesem! ****
Otroci so največje žrtve požrešnega kapitalističnega sveta. Bravo, Irena!!
Otroci so še vedno čiste Duše, s prvinskim spominom in upanjem za prihodnost, za nas pa to ni možno trditi ...
Lp, Stojan
Samo ta kateri ga najde v sebi, ga prepozna tudi v drugih, bodimo otroci sveta. Lep pozdrav.
več je čarovnij, bolj je čarobno ...torej čarajmo:)
Dragi Sašo, zdaj je že belina in kljub megli, ki se je ulila v skodelico ljubljanske kotline, mi diši po praznikih. Otrok me zna zmeraj zavrteti v ples med snežinkami.
Naj diši po dobrem.
*
Hvala, Maki, je res, umetnost naj bi izlivala ali vzbudila tista najbolj iskrena čustva. Čeprav mnogikrat diši po trgovini, se mi zdi. ;)
*
Dragi miko, spomnil si me na kalužnice, ki sem jih nekoč zdavnaj nabrala za mater ... res je težko reči, kaj je prav. No, razen poplne otroške nedolžnosti.
*
Draga Ananda <3>
*
Jernej, se bi strinjala, a mi smo njihovi starši ... kaj pa to ?
*
Stojan, popolnoma se strinjam. Z leti dobimo debelejše kože, na katere se marsikaj naloži.
*
Srečko, kako res. A tisti otrok v postaranem telesu največkrat molči. Morda je zelo lačen preprostih nasmehov, ki nočejo skozi stisnjene ustnice.
*
ja, Damjana, čarajmo, dokler lahko. :)
*
hvala vam, dragi poeti
naj nam kljub mraku ali pa ravno v nejm zaveti
na vrvici poezije mnogo luči
naj skozi nas govori
tisto sveto brez imena
kar človeka spravi na kolena
in spet ve
kako se nariše veliko srce
<3>
Kot opozorilo, da se ne zaloputnemo pred vdori pravljičnega ... čestitke,
lp, Ana
Hvala, Ana.
Naj bo pravljično in upam, da ne vzamemo otrokom tistega najlepšega, zaradi lastnega strahu.
lp
pi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!