Hvala ti sopotnik, lepo te je slišati,

res je tako, res je hudo,

pa vendar je in še bo lepo.

Sedaj doživljamo takisto usodo, neglede na zemeljsko poloblo.

živimo iz dneva v dan,

pa vendar nam vsak dan nosi nove izzive in

nove rešitve, nove poti.

Pri nas ni ničesar drugače,

Vse se zdi brez cilja kot, da ni poti,

vsak le nase gleda in na svoj obstoj.

Vendar smo prilagodljivi,

ne pustimo se ne njihovim zablodelim sanjam,

ne hudiču,

svojo pot izbiramo med Scilo in Karibdo.

Ne pomorite čebelic.

Ne trgajte cvetov.

 Ne ugasnite slapov.

Ne tistih svetlečih vrhov

preko katerih se vzpenjamo

po vseh poteh.

Žal delamo v teh časih le po nekaj ur, tu in tam

trenutno pa smo doma, kar za sedem dni  

saj je trenutek utrpnil, se zaustavil,

življenje je zaklenjeno  med štiri stene.

Ne izgubimo ga,

objemimo ga z vso močjo,

naš je, nikomur ga ne dajmo.

Prišel bo dan odprtih vrat.

Oh, načrtov je tisoč in več, 

V nas in ob nami, saj veš urediti in postoriti moramo,

to kar je ostalo kar tako, bo že kako,

na zahodni strani ter severni in južni, na dovozni,

to bomo urejali še pred poletjem,

veš takrat, med ukrepi in policijsko uro.

Zadovoljni smo,

saj vsako jutro zremo z novim upanjem v dan.

Ne glede na vse

so naše misli in dlani usmerjene v nove dni.

To in naslednje leto, če bo virus dal

moramo zaključiti našo petletko.

Izpolniti vse načrtovane želje in cilje.

Z ženo sva se ravno pred tremi dnevi pogovarjala,

rekla je, vse želje si izpolnil, ostali sta ti samo še dve,

veter v laseh in pogled skozi utrip življenja tam čez,

kamor seže samo krik in melodija hrepenenja.

Res je, pred mano sta.

Ne dovolimo, da bi nas slana pomorila,

vsak dan je za nas novi dan v njem je odprta dlan.

Res je, prav imaš, brstiči se v negotovost vzpenjajo,

pred njimi ni so ugasnile vse luči.

Le up jim je ostal,

up,  da bodo poteptali brezup,

da bodo dosegli in uresničevale sanje.

Dokler bomo lahko jim bomo pomagali

potem pa prepustili,

da poletijo sami po svoji poti.

Ob stvarni, čutni podpori jim moramo vcepiti spoznanje,

da je samo njihov um in dlan jamstvi za lepši jutri,

sami si ga morajo izboriti in

odpreti vse obete, ki jim jih nudi pot,

saj lahko hitro pripre vrata.

Takrat je pogled skozi okno otožen,

ganljiv je trenutek izgubljenega spoznanja,

zato naj ne čakajo na jutrišnji dan,

današnjo jutro je pravi dan,

dan v katerem se bodočnost rodi. Marksl S.

Felix