Kadar se prekine kontinuiteta,

kadar čolni ne upajo na pot,

kadar so novembrski dnevi od jutra

do večera temni ob asistenci oblakov,

(taka je zvestoba — naključna)

in kadar se v vsaki zadnji luknji neha govoriti o tem, da

tako ne bo šlo več naprej,

saj vsak gleda le nase, saj je vse skorumpirano, saj roka roko opere,

takrat se apatični, izolirani* v vojnem stanju kuge

lahko vrnemo daleč nazaj,

na primer h Kierkegaardu, bankovcu brez kritja,

in si poskušamo odgovoriti:

“Kaj mi je storiti?”,

poskušamo razumeti sebe 

v svoji eksistenci.

Saj še pomnite, tovariši: Vojna je že bila kulisa 

za socialno revolucijo.

Saj niste spregledali, tovariši,

da kapitalizma ni več?

Prefinjeno, nevedoče nas je prevzel 

oddaljeni (“working-from-home”), sužnjelastniški 

neofevdalizem**. Nima še imena, a ob Črnih petkih

mu vdano (prostovoljno) nosimo pred oltar. Črnikast se zdi.

—————

* “Življenje v popolni samoti onemogoča sleherno možnost človeške solidarnosti in človeku odvzema njegov subjektivni čas.” P. Repar, v Nova oikonomija odnosov, Ljubljana, 2013

** J. Varufakis, v https://www.youtube.com/watch?v=0ODuleYZwbs 

Mirjam Dular