Dva z gubami na licih,
vsak s svojo zgodovino.
Ničesar ni pred njima,
le stari roki v rokah.
Otroka v bolniški sobi
zazrta v škrbaste čeljusti,
smejeta se, hihitata,
saj miška je odnesla zobke.
Odmor in cigareta, prešuštvo dveh
naslonjenih na steno,
zvezanih z zakonom brez ljubezni,
skrivaje najdeta uteho.
Midva imava se neskončno rada!
Kup obljub in upanje veliko,
to je gorivo najine ljubezni:
sanjavo čakanje v oblakih...
Kaj neskončna je ljubezen?
To je taka, ki nevede ali vede
nikamor pač ne vodi.
Srce pa z njo žari kot oglje.
Nada, neskončna kjubezen, je na nek način res neskončna ...
Lp.Stojan
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Nada
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!