Osamelci smo.

Samotna drevesa v gozdu brez svetlobe.

Tiho sklanjamo posušene krošnje k tlom in iščemo toploto.

Na trhlih vejah gnezdijo krokarji in valijo jajca,

ki se kotalijo med lubjem in nebom.

Na koncu pristanejo v požrešnem ustju nevidnih zveri.

Dotiki metuljev bolijo bolj kot rane posekanih grč.

Neotipljiva kri curlja v podkožju olesenelosti.

V srcu korenin žubori večna reka spominov,

ki spleta vozle in se spreminja v drobljivo kamnino.

Še dolgo se bo usipala skozi prste časa. 

Silva Langenfus