Ne samo,

da včeraj je šlo vse narobe,

nekaj je šumelo.

Ne samo,

da sem do noči

buljil skozi okno,

da bi videl jo,

a bilo mi je toplo.

Ne bom rekel,

da doma ni spet bilo prepirov,

da v sami grozi sem umiral,

ampak bil včeraj sem vesel.

Na ekranu same veselice,

fešte in proslave,

tista moja,

moja, moja

mi ni mogla z glave.

Gledal sem do jutra prot dvigalu,

da se ono dvigne z njo,

kot stiska v letalu.

Spet na jutro čisto poklapan,

v torbi ptiči,

na balkonu zlomljen ključ,

ključ je fuč.

Vse šumi,

ko furam se v Ljubljano,

vse vrešči,

smeji se in od smeha poka,

meni pa tako,

tako šumi,

šumi mi tisto v flaški soka.

Celo dolgo,

strašno dolgo pot do šole

pijem,

srebam, goltam in žlampam ta sok,

kolca se mi od šumenja,

šelestenja,

ko zaslišim tanek jok.

Je jokala punčka,

še se joče,

joče se in stoka v dvigalu,

iz dvigala noče.

Furam se za njo,

po dolgi, strašni,

grozno dolgi poti,

ona se ustavi,

me s sanjavo glavo zmoti.

V glavi njeni luč je,

žarnica + baterije,

do večera gledal sem v balkon,

ki je rekel: 

"Ni je!"

Do večera gledal sem v balkon,

ata slišal sem,

kako na mamo vpije,

mama pa kričala je v telefon,

naj si novo žico zvije.

Ne samo, da včeraj je šlo vse narobe,

ne samo,

da sem brez nje ostal,

da ostal sem brez velike globe,

ker me šum v prsih je izdal.

Danes furam se nazaj do nje,

do šumečke moje,

ali pa še dlje,

najbrž ona,

skrita v hladilnik čaka,

da jo vzamem ven

in zrolam na štedilnik.

Ne samo,

da danes tudi je vse narobe,

ne samo,

da nočem ven s sobe,

ne samo,

da mi je čisto vseeno,

kje si ti.

Ne le to,

najhuje je,

ko v srcu mi šumi.

Jamral bom do jutra spet:

"Ej, mami, stalno mi šumi!",

ona pa bo prala frižider in šporget

ter se drla name:

"Mulc, vodo zapri!"

Angel