Prve zadnje. Zadnje prve
Let’s talk about flowers
again. O takih, ki non-stop
cvetijo. Spomladi prve,
precej pred perunikami,
zablodelim lanskim metuljem.
Jeseni zadnje, še za vsemi
tujerodkami, zebrastim,
otrplim čebelam. Žilave borke,
pravičnice. Izginjajo v potpuri
mizoginije, v zatohle kloake
vsakdana. Prve rože postajajo
zadnje, izgubljajo barvo, prestanejo
cvetličnost. Ni pravice, ne za
prve, ne za zadnje. Samo še prvi so.
To je fotoverz, beri skupaj s pogledom na fotografijo:
Če sem nekoč zapisala, da so rože lahko še zmeraj odlična metafora v ljubezenski pesmi, je tukaj še dokaz, da so tudi čisto lahko družbenokritični subjekt.
Čestitke,
H
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mirjam Dular
- 22. 11. 2021 ob 19:13
- Prebrano 321 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 45
- Število ocen: 1