Ta zvezdna noč
je trda kot nagrobni kamen
kriva za razparano bližino
za tišino ki ostaja
kot od ribe na obali
od nje veje sladek vonj razkroja
do hitro pulzirajočih sanj
bom potonil skozi mehurje morja
na potopu s kralji in prosjaki
oblizal noge hitre smrti
trde zvezde so v glavi
v noči ki se ne uspava sama
nje praznina je črna bleščica
kot dragulj vseh lažnivih kron
in rosno jutro ki sledi
je mehko kot so lahko
le skromno podarjene poslednje rože
z besedami preklanega jezika.
Močna pesem ... zanimivo se mi zdi, da zadnje čase dobre pesmi tukaj niso zaželjene, nobenih ocen več .../hahahahah/
Občutek razklanosti, ki se skozi pesem razširi v vse pore in prekolje tudi jezik ... čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Janez Virant
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!