Iza prve sobe šumor je kiše
po olucima po crnom
kosturu starog bicikla
po ostacima oljuštene banane
po listovima pergamena
Iza druge sobe dišem
s obrisima dnevnih ostataka
s kojima još brže zalazi
zimsko sunce
Iz koje sobe bih ispratio
dnevne ure i sjene
nad vodama savio
Kako bih žednim kistom
uronuo u zamućene boje
dok radost djece
niz hladne stube pronosi
ciku i vedrinu smijeha
što niz prozore lije
všeč mi je verz: po črnem okostju starega kolesa
Hvala, Matej.
Lijep pozdrav,
Mirko
Sobe, ki predstavljajo lahko tudi obdobja življenja, potrebujejo še eno, tisto, v kateri bi večno brbotalo otroštvo in smeh ... čestitke,
lp, Ana
Hvala, Ana-:)
Srdačan pozdrav,
Mirko
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: mirkopopovic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!