Včeraj bilo je,

bil je večer,

sam v sobi,

s križanko pred seboj,

svinčnik padel je na tla,

zaspal sem,

svinčnik pa v roki.

Zzzzzzzzzzzzz.

Zjutraj se zbudim,

a nikjer ni jutra,

ker mi na grbi leži križanka.

Zbudil se nisem,

saj sem bedel celo noč.

Svinčnik,

zapičen v moj trebuh,

zbrano rešuje križanko,

enigma pa je strgana v papirju,

ki zapakiran čaka name.

Premaknil bi se,

a skrbijo me napačni premiki.

Obrnil bi glavo,

a lahko se vse skupaj obrne.

Storim vse to,

a copati so zbežali, 

pižama je zmrznila,

moji podplati so prodani,

kolena so skregana,

nog pa nimam.

Sprašujem se,

a vem,

da preveč vprašanj ni dobro,

saj so potrebni odgovori.

Pogledam na uro,

vidim,

da je ura lesena,

rumena,

velika in stara.

Koliko je sploh ura?

Sprašujem se po odgovoru,

a odgovarjam samemu sebi,

odgovor pa zanemarim.

V sobi ni nikogar,

postelje ni,

jaz pa ne ležim tam,

kjer naj bi bila postelja.

Brezglavo si potegnem svinčnik

iz nosu,

pižamo raztegnem na pločevino,

se vprašam:

Kaj ti pa je?

Bil je še vedno tisti večer,

ko sem reševal križanko,

ko so rekli,

da se je zrušil stolp,

pretrgale verige,

sam pa sem gledal na uro.

Čakal sem na:

"Dobro jutro, ljubček!"

......čeprav je bil šele večer.

Angel