..., ta svet počasi postaja nedefiniran pojem obupa, iztrgani čustev, potlačenih misli ... Srca jutri le še v slovarjih.

LP, S 

Ne znamo osmisliti bivanja v času somraka bogov. Gospodar Zemlje, cinični um, je opustošil svet. Pragozd smo dobesedno požrli in zdaj serjemo brikete.

Je za to res obstajala potreba. Brazilije in Kitajske npr. Zavoziti planet ni kar tako.

Človek žri-žri je znotraj popolnoma prazen.

Srce je kos mesa, je zapisal nek španski pesnik. Pa smo zato kaj bolj z nogami pr tleh. 

Lepota bo rešila svet, je rekel nekdo drug. 

A Don Kihot je umrl, ali pa še slabše, pristal na socialki.

Lp, m

Sem se moral nasmejati, čeprav še zdaleč ni smešno.

LP Stojan 

Marsikdo je na socialki,denar ,papir brez kritja si lahko privoscijo priviligirani,nasi.Ce nisi nas nimas nic.Kitajska pa je nekaj bujnega.Vecina da dnar v kitajsko ,ker je tolk ljudi in tudi sam bom vlozil delnice v firmo na china.Res bom bogat ,zakaj pa ne?!

 Tvoje sanje, da bi bil kapitalist, niso redek pojav. Jaz sem rekel, tega se ne grem, pa so me izključili.

Vsi živimo samo od dela. Drugih?

Lp, m

Kruta pesem. Res, slabo je in še slabše bo. V digitalizacijskem  totalitarizmu bo novec še bolj votel. Vse bodo samo še enice in ničle v matrici. Ampak tudi lepota bo, dokler bodo ljudje. Ne vem pa če bo rešila svet.

Ta z Don Kihotom pa zmaga! Za v zlato knjigo aforizmov! :)   :)

Lp!

Ananda, me veseli tvoj odziv. Je kot praviš. Kdo ve kam nas bo peljala umetna inteligenca. Nekoč naj bi se stroj odločal tudi v moralnih vprašanjih. Toliko stvari nas že presega, ampak, samo od nas samih je odvisno koliko individualno življenje sploh še pomeni.

Ker za individuum gre. 

Lp, m

Seveda, tudi umetniško delo lahko naštampajo. Vseeno se samo mašine, samo aluminij in kup podatkov v oblaku. Niso sposobne čustvovati in moralno presojati, tako da si jih verniki v digitalno utopijo lahko nekam vtaknejo (mašinam bo v vsakem primeru vseeno). Jaz se bojim predvsem njihove zlorabe v represivnem aparatu (ob robotskih policijskih psih in dronih se mi naježi koža).

Za našo eksistenco gre!

Ananda, ne sekiraj se preveč. Je pa res kar praviš.

Ne le gledati, tudi videti srhljivo razpadanje družbe in uničevanje življenj, je pesniška domena; čestitke k zapisu,

lp, Ana

Hvala, Ana, za komentar in izbor.

Lp, m