Na koncu poti
Kjer je gozda rob in
konča se pot. Tam en
majhen grob. Grobek
in v vazi bel, svež šopek.
Gori bela sveča.
Tam na koncu poti,
kjer ugasnila je vsa
materina največja
sreča.
V gozdu slišim tiho
potok žubori. Na grobu
slika. Z nje fantek se
smeji. Štel je samo
prstke tri.
Nedolžna duša mala.
Nekoč mamici se je
smejala. Ko je sinčku
lepe besede govorila
in pesmice mu pela je
verjela. Da pod srečno
zvezdo je rojena, ko
njenega srčka pot šele
dobro se je začela.
Tam na koncu poti zdaj
potok žubori. Poje duši
mirno spi. Srčku svetijo
le zvezde.
A uspavanko ne poje
več mu mama. Samo
najsvetlejša zvezda
ena sama. Mirno spi.
Duša draga.
Nina, nena, nena, nana.
Kjer je gozda rob in konča se pot..., slišim tiho potok žubori...
Lepo in žalostno. Z dosti nežnosti si se dotaknila neizprosnosti resnice smrti.
V večnosti se bo otročič spet rodil, objel svojo mamico, ker vsi smo nekoč že bili nič, pa vendar smo tukaj.
Lp, m
Miko hvala za zelo lep oris, zapis in lepo misel... L.p.
Ni konca, na koncu je vedno ZAČETEK!
LpM
Uspavanka s solzicami ...
Življenje nikoli ne ponudi vseh odgovorov.
Lep dan,
Stojan
Maki in Stojan hvala za lep zapis...
Lep pozdrav
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Blanka Drnovšek
- 02. 11. 2021 ob 18:32
- Prebrano 353 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 90.04
- Število ocen: 4