v očeh nosiš vse barve
ne skrivaš brazgotin
in strnjene lave

korenine
zasidrane v globine zemlje
se napajajo iz mnogoterih pritokov
poješ zvezdam
z ostrino ki zareže v gnojno
z mehkobo ki celi

v nočeh brez jutra
se prelivaš v toploto teme
v valove ki se raztreščijo
in vedno znova vračajo
da se sprimejo s tišino

skrita v vonjih
pozabljenih predalov
iščeš kar mora iz pozabe
jokaš da se lahko smeješ

s podplati ožuljenimi
od krivic kričiš
da ostaneš gola v molku
in s čistim srcem
odžejaš ptice
ki se iščejo po
izsušeni strugi

nada pecavar