Bradati možje in opite vinske kraljice -  v starem mestnem jedru obdani z dvomi, pomisleki in strahom.

V praznih kaščah dišijo njihove bradavice, prislonjene na trto - napete v loku. Obraščene s hladnimi pogledi rok. In sladke besede med velikim srčastim listjem zadonijo kot veter.

In tam nekje med grozdnimi jagodami je življenje povrnjeno v ravnovesje.

In na stopnicah pred hišo so zmrznile vse še neizrečene besede nevernikom.

Na okenski polici ležijo posušene in zaprašene krizanteme.

 Same.

To noč umrle vrane prespijo na Zemlji. Prinašajo vino, odnesle bodo spomine.

Na lastne grobove se podajo - same. Vselej same.

Elegantno bodo otresale svoje svilnate peruti - po grozdju, ki je ostalo še nepotrgano. In po trtah, ki so (med tem) že davno odcvetele.

Same.

Jernej Jager