»Se spomnila me boš, ko bo zahodnik vel čez ječmenova polja in pozábila na zavist neba, so zlata polja najina...« |
»Spomnil se me boš, ko bo zahodnik vel čez ječmenova polja in pozábil boš na zavist neba, so zlata polja najina...«
|
Šla sta skupaj tja, da bi gledala ječmenova polja, razpuščenih las mu padla je v objem sredi zlatih polj.
|
|
»Ali boš z menoj, ponesem te nocoj v ječmenova polja? Sonce pozábiva in zavist neba, so zlata polja najina...« |
»Ali boš z menoj, poneseš me nocoj v ječmenova polja? Sonce pozábiva in zavist neba, so zlata polja najina...«
|
Spet zahodnik, ki nežno boža jih, ječmenova polja. Čuti nje telo, ko poljubi jo sredi zlatih polj.
|
|
»Dajal obljub nisem zlahka, jih včasih ne mogel držati. Prisegam pa, dokler skupaj sva, bodo zlata polja ta, zlata polja najina...« |
»Dajala obljub nisem zlahka, jih včasih ne mogla držati. Prisegam pa, dokler skupaj sva, bodo zlata polja ta, zlata polja najina...«
|
Mnogo let zbeži od poletnih dni, ko polja so žarela. Zadnje zarje lok, gledaš tek otrok preko zlatih polj.
|
|
»Se spomnila me boš, ko bo zahodnik vel čez ječmenova polja... Sonca davnega in zavist neba, ko sva med zlata polja šla, sva med zlata polja šla, sva med zlata polja šla...«
|
»Spomnil se me boš, ko bo zahodnik vel čez ječmenova polja... Sonca davnega in zavist neba, ko sva med zlata polja šla, sva med zlata polja šla, sva med zlata polja šla...« |
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matjaž Lutarič - Lyuto
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!