Nekega jutra,
ko se ne prebudim,
za vse žive bo isto kot – prej.
Jutranje trave bodo v rosi dehtele,
ptice v krošnjah žgolele,
še sonce na nebu bo sijalo
in nekje na svetu se bo plesalo.
Nekega jutra,
ko se ne prebudim,
bo neskončna noč samo – moja.
Težko kaj dodati. V vsaki noči so zvezde...
Lp, m
Bojan, saj veš, življenje se nikoli ne konča čisto zares.
Se pa z vsem napisanim strinjam.
Lep večer,
Stojan
Miko in Stojan, hvala za vajin odziv in komentar!
Bodita lepo! Bojan
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Bojan Foršček
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!