Žalostna zgodba. Mnogo jih je. Tudi moja. Saj ne, da bi mi kaj manjkalo. Le sprašujem se, če grem v penzijo umret ali šele zaživet :).

Lepo bodi

Bravo!

Lp, m

Dušica, čez mesec bom imel 42 let delovne dobe ravno zato, da si malo izboljšam "prispevek", ki mi ga nameni država.

Podpore in dodatki za brezposelnost pa krepko presegajo "dohodke" zaposlenih. Ampak mi smo vajeni skromnosti in bomo živeli ... vse do svoje smrti:-). 

Lep dan ti želim, 

Stojan 

Miko, res "bravo" akterjem te sramote. Morda bodo tudi sami nekoč deležni podobnega utrinka (nisem žleht, jim pa to želim!)

Lep dan

Stojan 

nikoli več ne bo tako, kot je bilo.

Narava človeka je postala le prostor za samouničenje.

s to sramoto se srečujemo na točki za prelomom vesti.

Nisem mislil tega, bravo pesmi, ker je dobro napisana. Forma je praznina, ne glede na čustva s katerimi jo mašimo. Recimo, užaljen sem, ker si mi preklel to in ono, toda, zgodilo se ni nič. In če se je prelila kri, ali takrat dojamem, da je kri beseda. Ne.

Težko je to, o pesmi govorimo, ne o naši svetobolji, samousmiljenju. Vsebina, čustveni naboj pesmi, bi bila jeza. Toda, to je lahko dobro ali slabo napisano. In ta pesem se mi zdi dobra. To je vse.

Ps. Če ti še kakšna rata, ti bom povedal...

Lp, Stojan, tudi če bi imel tri dni delovne dobe.

m

Nina, hvala, a vseeno upajmo, da ne bo tako, ker ne sme biti ...

Lep dan ti želim,

Stojan

upanje umre prvo, ostalo je nadpovprečna moč srca

Miko, nikoli nisem provokativen v komentarjih, še najmanj žaljiv, je pa z moje strani vsekakor prisotna jeza v zapisu, ker me podobne stvari motijo, ker težko prenašam krivice.

Tebe cenim kot poeta in človeka, glede na to, da si filozof in sociolog, pa verjamem, da imaš v tej smeri vsekakor več znanja in izkušenj kot jaz.

Kakorkoli, lepa hvala za mnenje in komentar,

Stojan

Nina in naj ta nadpovprečna moč srca deluje na polno,

Stojan

Nadam se da ću ja otići naglo, tješim se jer mi je dijagnosticirana tahikardija. Mislim da sam u najboljim godinama za umrijeti, ali genetika mi je preko devedeset.

Lp.

P.S.

Upravo sam obišla groblja.

Nečeš Katice, još daleko nije došlo tvoje vrijeme. Može se još svašta promeniti, a i inače imaš dobro srce, samo pozitivno. 

Gde ide i gre završava naš put, zna samo onaj gore.

Zagrljaj i sve dobro ti želim,

Stojan