Tudi ko sonce zaide, reka dere dalje po strugi.

Utira si pot skozi bregove, doline, čez skalne vdolbine.

Ko se sonce prebudi, voda hlapi, reka pa še vseeno teče dalje, v vsej svoji lepoti žari.

Ne, reka soncu ne dovoli, da bi ugasnil življenje njeno, rade volje mu ponudi kapljice v zameno.

Kapljica na kapljico, nastane oblak, popolnoma svoj karakter ima vsak.

Oblak enkrat poči, takrat solze potoči.

Solze, ki zalijejo reko, zalijejo svet, zalijejo tudi ranjen, ovenel cvet.

Zato bodi kot sonce, reka, oblak, saj na koncu boš cvet, ki zažari kot ognjemet sredi temne noči in zaiskri vse oči.

AnjaZorko