Objamemo tvoje drevo.

Mogočen kanarski bor

z razpokano, nagrbančeno grobo skorjo.

Posedimo v krogu kamnov

na zapuščeni kmetiji

s staro kamnito hiško.

Dotikamo se

tebe, sebe, nas.

Nikoli nisi bil tukaj.

A danes si

v preprogi iglic,

ki mehča in odpira,

da skupaj zadišimo v vonjih

vročega dne,

da se izgubimo v šumenju krošnje -

plesalke s stotimi rokami,

da si popijemo potne kaplje

iz prsi.

Mali začudeno gleda v moje oči,

ki postajajo jezera.

Obrišeš mi solze.

nada pecavar