Vedno mi je govorila.
Še takrat, ko njej zadnja
ura je bila. Kaj pa potem.
Že tako mora biti. Usodi
življenja nikoli ne da se
uiti.
Rekli so mi, da je blagoslov.
Kakšen blagoslov neki?
Ko na mojih rokah materino
srce nehalo je živeti. In
takrat začela sem dolge
dneve žalosti šteti.
Kaj čem. Je že tako moralo
biti. Včasih življenje plete
žalostne niti. Prepletajo se
črne in bele nitke. Včasih
izgubiš, včasih zmagaš
premnoge bitke.
In ves življenja blagoslov
je. Da upanje nikoli ne
umre. Večno živi. Kot v
lepih spominih večno
bije materino srce.
In ves življenja blagoslov
je. Da upanje nikoli ne
umre. Večno živi.
Blanka, lep, čustven in še kako resničen zapis.
Lep dan, Stojan
Stojan Knez hvala.. Lep pozdrav in lep dan tudi tebi..
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Blanka Drnovšek
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!