Prešerno mi v soneta trpki kelih
nalij, o, muza, pozabljenja vino,
zadel sem si na rame križ, v tujino
odhajam zdaj, v teh časih neveselih ...
prešeren pil soneta trpki jesih
je zmešan z žolčom kranjskega naglasa
in nas, ki smo bili zgolj nižja rasa
za tujce, na navdiha je peresih
v sam vrh svetovnega dvignil Parnasa
sklenili so poslati k nam, v nebesih,
Orfeja, ki v domačih bo ušesih
odtajal s pesmijo zablode časa,
povezal vse slovence v domovino
bo eno samo, našo in edino
in danes vemo, da je
gradnik sem bil že v peklu in nebesih
Prešerna pij soneta trpki jesih
na križ razpeta, kranjska poezija,
kdor z lastnimi krvniki šale zbija,
naj še uživa v njihovih ekscesih!
Lepa Brena šla nekoč je
tja v Bulgarijo gorato
k Babi Vangi, da pove ji
kaj prihodnost skriva zanjo.
»Kmalu se boš poročila,«
de ji Vanga po bolgarsko,
»z moškim v beli uniformi,
dvoje boš rodila fantov.«
Pa jo vpraša Lepa Brena,
ki želi si hčerko kakšno,
če ji res naklonjeno ni,
da imela hčer bo lastno?
Znova ji odvrne Vanga:
»Dvoje boš rodila fantov.«
Še jo vpraša Lepa Brena,
če morda je Vangi znano,
kdaj, v katerem letu svadba
se zgodila bo natanko?
In zazre se Vanga slepa,
kot sibila, tja v daljavo;
duh preroški jo je zmučil,
tole reče ji s težavo:
»To bo ravno v tistem letu,
ko nenadoma razpadlo,
po številnih razprtijah,
bo južnoslovansko bratstvo.«
V pripovednem tonu in s koncem, ki kar vabi v nadaljevanje!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej Krevs
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!