Uvodna misel v zbirko Moje podobe.

Pred tabo je pot v mojo bit,

v mojo vest in zavest,

tja kamor hodi blagi veter,

v moj pogled v človeka in svet,

v življenje, v meni in izven,

kamor me vodi moj notranji klic,

kot ga čutim in vidim v trenutkih,

ko zahajam skozi njega.

Mnogo poti je za mano,

na katerih so tudi tvoje sledi,

kot gozd so razvejane,

v katerem vsak zase odpira skupne čase,

to so zbrani spomini na prehojeno pot,

katera nosi pečat našega časa.

Jaz in ti sva le osamljen gorski cvet,

a skupno odpirava vsa vrata,

sva odtis zapisan za vse večne dni,

v valovih bivanja, v katerih  odzvanja odmev:

DA,  le skupno zmoreva vse,

le skupno predstavljava poljano svetlobe,

le skupno lahko spreminjava in premagava čas.

Hvala ti moj sopotnik,

zaradi tebe sem to kar sem in vem kam grem,

brez tebe pa sem samo drobec trenutka,

kot jutranja rosa na prepihu življenja,

Murgrabn, 18.9.2021

Felix