Sonce

se ujame v izprane gube zaves,

ki zažarijo na moč. 

Stol pomakne naprej,

da ujame toplino v naročje in obraz.

Prepusti se žarkom

in vonju mleka.

Preden bi zadišalo po zažganem,

stopi do štedilnika.

Puhteče mleko počasi naliva v široko skodelico.

Nedelja je – strese še dodatno žličko sladkorja.

Drobi ostanke kruha in dneva.

Ve, kdaj se naredi ravno prav tanka kožica.

Mrzlega pa ne mara

in kruha, ki je samo še zdrizasta kaša

Ko čaka, da se ohladi,

se ji pripelje Slakova Po dekle.

Spomni se njega,

ki je med vrelimi poljubi obljubljal,

da jo bo odpeljal izpod Gorjancev.

Na koncu so ostali skisani večeri

in tolažba stare mame:

»Tako ti je usojeno dekle,

stokanje nič ne pomaga.

Sreča, da ne bo pankrta«.

Nikomur ni povedala...

samo je šlo naprej.

Bilo bi drugače, če bi imela otroka.

Ne ve, če bi bilo bolje.

V sklenjenih rokah,

ki so že v senci,

čuti mir.

Ničesar ne obžaluje.

A zdaj pa pojdem po dekle...

se ji še kar vrti v glavi.

nada pecavar