Veliki kitajski zid.

Plemena Mandžurije so nas ogrožala.

Osvajala ozemlja, plenila, iztrebljala.

Qin Shi Huangdi.

 Naš cesar.

Zaukazano mi je bilo delati.

Zgraditi zid za zaščito, varnost.

Pomanjkanje moči,

skromne skodelice riža,

pomešane z iztrebki miši.

Riževo moko smo uporabljali tudi namesto peska.

Prezebli, utrujeni, neprespani.

V nočeh tudi prestrašeni za življenje.

V očeh medla sivina.

Ko ne pričakuješ ničesar.

Zboleti ne smemo, je prepovedano.

Če omagaš, te pokopljejo kar v zidu.

Pravzaprav zazidajo.

Konji vojščakov kot demoni.

Zagledam te ob zidu.

Drobno telo v skromni obleki.

Črni, močni lasje,

sočuten pogled miline.

Iztegneš roko,

mi ponudiš skorjo kruha, pest riža s sadjem.

Vodo iz glinenega vrča.

Priklonim se z združenima dlanema.

V zahvalo.

Storiš enako, z nasmehom.

Pozabim vse bolečine, dvome,

vso nemoč bednega življenja.

Prvič začutim bitje srca.

Vedno bolj siješ,

spreminjaš obliko,

pomirjaš.

Novo čustvo ob rojstvu leska v mojih očeh.

Popolnoma ti zaupam.

Iztegneš roki,

me komaj čutno, z vso nežnostjo stisneš.

Tvoj božanski nasmeh me je vpil.

Vem, da sem varen, ljubljen.

Zjutraj se ne zbudim, morda se tudi nočem.

Sanje, spreminjajoče se v hladen objem zidu, obstanejo.

Postanem del materije, vzidan v del velikega zidu.

Stojan Knez