Kot tistega daljnega dne,
na križišču stojim in
se v sebe zazrem,
iščem odgovor,
na neznano vprašanje,
potrditev poti
ki je ne dojamem,
na dilemo,
katera le eno smer pozna,
na pričakovanje,
katero izgubljeno čaka,
na prepričanje
brez pričanja,
na nemi glas,
kateri nosi skozi jutro
neznano umevanje.

Spoznanje je jasno.

Kot tistega daljnega dne,
sem na začetku poti,
čutim,
enako bo vse,
kot je bilo in bo čez 50 let,
saj veš,
da vedno po isti poti greš,
čeprav so ti odprte vse stezice,
se vedno odločiš za isto,
tisto,
ki jo nosiš v sebi,
po kateri hrepeniš,
v kateri si samo ti in ona,
oba,
kot ne bi nikoli,
vsak po svoji poti hodila.

Felix