Jekleni klin se bohoti v steni

z ukrivljenim nasmeškom  in

kovinskim zvokom jokajočega otroka

ustvarja odmeve – bobnenja znotraj nas.

Stena se oklepa vsiljivca

in vzdrhti ob vsakem dotiku –

dražljaju – niti grče tisočletnega mahu,

ki jo dražijo, jo ne premaknejo - ne zdrobijo. 

Zavijamo se v navidezno tišino,

vsak dan znova ubijamo samoto,

ki se kot kuščar plazi iznad neba,

in  tipljemo za koščkom - drobtino,

ki bi  dokončno nahranila plazilca v nas,

ki bi premaknila steno.

Silva Langenfus