Situacija

 

svet je brez idej

 

 

kdorkoli je imel kaj v redu za povedati

 

je zdaj trezen

 

 

in zadnja dobra inspiracija

 

je bila atomska bomba.

 

 

časi so novi, naseljeni

 

pank

 

roknrol

 

hevi metal

 

so glasni in kontroverzni toliko kot otrok ki stopi na Lego kocko

 

 

in kaj je s tistimi jazz klavirskimi možmi

 

ki posnamejo kost pošljejo razglednico iz dobro nahranjenega Malibuja.

 

 

disko scena polaga opeke, njihov cement je kot popoldne, umetnina kot Pollock

 

med ljubimci socialne podpore ki preklinjajo drug drugega kot neonsko lepilo

 

glasovi raketnih ladij obljubljajo manj drame manj otročjih smrti, kot pogrešan pes na zadnji strani tetrapaka za mleko

 

medtem ko norost poljublja

 

in nič sonc ne protestira.

 

 

jutra niso za zbujanje, je –

 

kava zmleta v trepalnice in telefonski ekrani ki te gimnastično opominjajo kako zelo sam si

 

in če ni smrt, lahko kvečjemu samemu sebi zabubiš ogledalne groze, sploh tako zgodaj

 

in tega nekaj časa že nisi

 

in skrbi te kako pogosto bodo kraspale

 

 

in to je kar naprej

 

 

in zato nihče ne vpraša

 

in zato so ulice prazne ob 6ih zjutraj

 

 

in edini človek ki ne razume

 

se nikoli ne zbudi z gnusom, ampak v pesmih

 

 

in naravi gre na bruhanje ob takšnih

 

in ob vsem samskem stanju stvari vidi luna predvsem gole moške v grdih pižamah.

 

 

Oppenheimerju ni bilo jasno kaj ubija.

 

ali pa bi ubil še veliko več.

 

 

filmski režiserji imajo seznam za seznamom ljudi ki so dovolj seksapilni za šarmanten samomor ki bi orgazmiral v spremembo

 

vladnih halucinacij

 

planetarno elipso borznega trga

 

 

namesto tega imamo revne, seksualno suhe pijance ki krožijo okoli svojih steklenic

 

za plačo

 

za revolucijo ki je majhna ravno toliko da lahko pogoltnejo več za enako velik požirek

 

 

nimajo prebavil, galaktičnih električnih tekočih ali evolucije

 

in od vseh teh mikrobskih komičnih lokalhodcev smo dobili plitvico

 

 

bere se

 

NE BRIGAJ SE RAZEN ČE UMIRAŠ

 

 

in čudovit je – človek od neba narazen.

 

 

takoj zdaj tukaj ljudje je tisto kar zaiskri serijskega morilca, je kar oblačen dan naposled krikne ven kot dež

 

nihče nima interesa zadaviti hemoglobina v mogoče osebah

 

tisti so čisto premalo juhej da bi se kdo ubadal z njimi

 

 

umor, če je mimogrede, je stranski učinek

 

medtem ko, če je načrten preračunan voodoo, in sapa, je lahko smatran za umetnost.

 

 

Stanje nas

 

nam komur ogenj diktira tempo s čim smo postali popolni, injekcijski?

 

nam komur je ples v laboratorijskih miših na kaj se gibajo sežgani dinozavri radijskih postaj?

 

nam komur so izumrtveni orkestralni dogodki zmedensko okej kaj so brezkrutne solate drugega kot bolečina ki še ni bila izumljena?

 

nam komur so avtomobilske vesoljske ladje včerajšnja ambicija kaj lahko znanost razloži bolanomislečim ki pilotirajo brez navigacije skozi histerijo vamp maščobe?

 

nam komur je balet maščevalna pomad in razkrajena žlehtnoba kaj rečemo dramatično sesutemu ki je navdihnjen kot saksofon lekcija ves zobast in gol in sestradan in ne mora biti izpet?

 

nam komur zelenjava v obliki src ni čudež osirotel od boga ampak dogajanje običajne spolne in falično nastrojene narave, kjer se naša pritožba sliši biološka. krompirska. pravilna?

 

nam komur ni narkoman ki gnije na podstrešju nič drugačen od kirurga ki je sterilen v nemamilskih higienskih odločitvah kako okličeš talent če je oboje trezen in srečen?

 

nam komur smo si ob laganju delali glasbo, se je naše stoletje končalo skupaj ali tisoč prstov narazen?

 

nam komur je čas kričeč in dvakrat – zmeraj orožje vso v krvi in krogu, smo se že srečali kdaj prej in zakaj zdaj?

 

nam komur se vojske niso dotaknile kože niti glasneje ali po nesreči, smo zdaleč najbolj osamljena žival ki je kadarkoli skušala ubijati.

 

 

Predrojstvo

 

nato prepričujem nas imperij v svinčnikih kvazi izmišljene svobode v možganih ugankarja otroka nas sili v nasmeh od 7ih do 3eh

 

nato prepričujem nas imperij v svinčnikih počasen brezbolečinski labirint z ustnico polno okraskov prepričujem nas imperij v svinčnikih

 

od prozornih oceansko odtenkastih okončin do prazgodovinskih tem na stenah jam prepričujem nas imperij v svinčnikih

 

vsak in singularen požirek prepričujem nas imperij v svinčnikih vsak vulgaren in precej mrtev kot ženska ki je slišala preveč violine

 

nato prepričujem nas imperij v svinčnikih preprosto temperamentne bes mašine so nas zamenjale za lahek plen imperij v svinčnikih

 

cviljenje oplojenih slepcev imperij v svinčnikih nesigurno mnenje srednješolske učiteljice imperij v svinčnikih olikan nož ki išče stik s papirjem imperij v svinčnikih zakon ki dela srčne pumpe in krvavenje obsceno imperij v svinčnikih kuhinje zaprte zaradi receptov cianida imperij v svinčnikih matere ki dvomijo v igro imperij v svinčnikih otroci ki izumljajo nove načine da ne ubogajo imperij v svinčnikih planet je agnostik do nasilja imperij v svinčnikih povedali smo vse to na straneh ki so ostale neprebrane nerešene umorjene

 

nato prepričujem da govorimo o tem v zašepetanih, zadavljenih glasovih

 

prepričujem da ne izrazimo nobenih sanj

 

prepričujem umreti ne izbrati prezreti

 

prepričujem se izmikati

 

 

prepričujem nas imperij v svinčnikih nič več

 

 

888

 

za goloprstne pištoljerje opravičil ki so ciljali preblizu puščavskim stopinjam

 

za tiste lahkonočno ugreznjene utripe ki so bombardirali mrtve dnevne sobe kot liter najbolj trezne skodelice kave

 

za režim sanjarjev z gležnji reke ki so bili pretreseni, ogabni z mokro kariero

 

za precej ničnebnih umiranj Paleozoika ki so vsesvetni namig še ene arogantne prisile ki še sledi

 

za dežnokapeljsko genialnost mafijske množice čigar mehanska grla se kar naprej smejijo

 

za idejo kot karikatura naftne jeze kjer je mašina tako belo tiho kot vsa ostala naša okostna džungla

 

za Oppenheimerja v lisicah kjer je bil izum kriknjen tako kot meteorit

 

za male punce ki so poljubile svoje fante stran na Japonsko v vsej nizki kamikaze sreči

 

za moške ki so tam umrli fantki

 

za avionsko mamilsko padlega ki se pretvarja da ni dno ampak priložnost za žalost kot muzej

 

za angelsko-kretensko-leteče sensualno pasivne natakarje ki so vzeli slamice, kozarce, peno od kapučina domov s seboj

 

za cigaretno orientirane afterseks izdihovalce ki so potrebovali dodatne roke za posilstvo, za umor in spanec

 

za umirjene kokain dotikalce angine 20ga stoletja

 

za domačne anoksične G može ki so izgubili tornado zobe da so kasneje vzeli službe hišnika v podzemeljski lenobi

 

za matematiko tako zelo astrobiološko da je lažje poslušati kot si zavezati vezalko

 

za astronome tako zelo alkoholične da je lažje brati kot imeti psa

 

za sesalsko implozivno poletje Antarktike ki je bila tako črna kot Bronx v 90ih, niti mavrična

 

za izgubljene, kužkasto-očne taksi amazonke ki niso nikoli videle oceana od blizu razen v David Lynch metuljskih filmih

 

za klub 27 ki je pogoltnil preveč sveta naenkrat in je preveč okusa postalo mrtvilo

 

za problematičnega otroka voltaže, od uspavank rimank do fakultete, ki se ni naučil svojega imena do vojaškega nabora

 

za minute v zaporih ki niso kletke

 

za dneve v blatu med javnimi stranišči in bolnišnico

 

za tedne za žaluzijami preden se je zgodil ogenj

 

za mesece ki so grizli

 

za leta ki so uspavala

 

za stoletje ki stoji pri miru

 

za zamolk ubesedene leksike

 

 

nisem tega rekel niti adrenalinsko niti neumno

 

ampak tistim ki pričakajo smrt kot ogledovanje izložb

 

precej glasbe nam je ostalo

 

še

 

precej besed za 50dolarjev

 

še

 

kdo bi si mislil da je lahko vijolično kot lunja lahkota

 

zaspati

 

se razpršiti

 

se pojaviti

 

 

na nek način kot človek, brez sonc

 

 

Homo stultus

 

preganjavica izrazita polnih ust borovničast bes in naključje razvito v snaf ustnice in atom v kvark v imunost v užitek in stroji ki delajo tišino in gverilski šamponast ubijalski jezik in mržnja mednožja z žabjim vonjem in mesojedni kvartopirci trepetajo v rdečem in posameznik je risankasta kitarska struna in odrasleži zarot dajo prostor morskim psom in nefetiširane samomorilne mamice erotik razglasijo črno luknjo in zabavne pištole se zgodijo do šarmantnih prstnih ureznin in celibatni zvezdni nedolžneži si izmislijo galaksije in kreatorji smeha preko elektronskih emajlov cvilijo in patriarhija izumi feminizem in droben tisk ko si množina in hlinjavci vina si zamišljajo viski genitalije in hiperaktivno pitje ob sončnem zahodu je obdukcija pametnega telefona in žival ponoči zmeraj potrebuje čist nož in prevarantke kadijo cigarete na pokopališčih v Parizu in grlorezna tolažbena hrana meteorskega dežja in na novo izumljeni nasmehi dojenčkov v časopisih in spregledane po-poročne stres motnje in dejstveni drugi zmenki z džungelskimi sladicami in namišljena betonska poletja med fluorescentnimi kartonskimi škatlami in nestorljiv občutek ko prvič ješ brokoli in demagoška brezgenska glasba v učilnicah srednjih šol in genocid nevrona ujet na polaroidu in spermsko pomembna politika in prepozni kafiči po polnoči in tisti zadnji požirek pred prisilnim jopičem in vulkanski sanjarski dim se posmehuje chemtrailom in obup v zatišju postane supernova in inštruktorji joge nosijo brezalkoholne vojaške škornje in če razumeš ocean se pripravi da povzročiš inteligenco in denar ima obliko psihedeličnih spak in brezseksni radio supermodeli nimajo govorice telesa in internetni žargon je nesmrtna bližnjica in novice se začnejo kjer se sen konča in krik je jama in sestra bo za zmeraj grda razvada in toksin in teorija in labirintska krutost je prezgodaj za zakopati in prelisiči karkoli že ostali hočejo da in vedno citiraj žalost pred izkušnjo in tisti zadnji požirek pred prisilnim jopičem in človeško dostojanstvo je na čemer bomo živeli ko nam zmanjka Boga

 

 

in

 

tedaj

 

tedaj

 

ne reci »zaradi česar«,

 

reci »kdaj«.

 

 

Per diem

 

pofukaj me dokler nisem plav od žalosti

 

od mojega grla do glasilk dokler ni vsak del telesa mesto polno neurja

 

dokler ne vem toliko kot vreme ne dan žarnice

 

dokler nisem mogoč kot ekvatorsko jasna tema

 

dokler vsaka in slednja atomska bomba ni nag homoseksualec pripravljen na mejkap

 

dokler jutranja tišina ne pozna spola polnoči

 

dokler bogovi ne črkujejo sensualne popoldanske elastične malice

 

dokler niso ideje tako glasne kot nebne živali

 

dokler šalice kave niso le toliko vroče da jih izpiješ sončno in kot steklo

 

dokler ne govoriva v kaktus kisiku

 

dokler oko ne oponaša nebotičnika nagužvanega z golobjimi besedami in slastjo

 

dokler ni tako lep dan da ne greš nikamor

 

dokler ne postavim vejice tisti zadnji zlati ribici

 

dokler točni delavci v fabrikah ne nastavijo budilke

 

do klovnskih izjokanih ustnic

 

do zaprtooke piramidsko načrtne načakane norosti

 

dokler se nisva zbudila literatura tako metafora kot dobesedna

 

dokler ni tako lep dan da ne greš nikamor

 

dokler niso plastični kamni nov planet v plastičnem vesolju

 

dokler vikend mamice ne najdejo igračke fantke da z njih ližejo čokolado

 

dokler Bukowski ne posodi prstov, granate, steklenice pri vojni

 

dokler niso gremlinske ženske ravno zadosti grde za posilstvo

 

dokler knjigoznalci ne postavijo psihiatričnih oddelkov kjer lahko razpravljajo o Dostojevskem

 

dokler Kristjan ne recitira Svetega pisma na pamet na ukaz brez pameti

 

dokler nisva kanabis in šnops in melancan in drek

 

dokler ni tako lep dan da ne greš nikamor

 

dokler ni vse uničeno ali z besedo ali s poljubom

 

dokler ni tu

 

dokler nisva temu dala imena

 

 

sva razpeta v nagnusnem, srhljivem, svilnatem in za zmeraj –

 

-          F U K U.

 

 

Posmrtno

 

ta prostor –

 

                je za posvojene pse in kuhinjske tulipane.

 

to obdobje –

 

                je sobotna jutranja marmelada. je prosilec berač ki

 

                namiguje naključen loterijski smeh. je človek ki izbere

 

                pesem in jo prebira pod odejo v škatli nekje v

 

                Černobilu, povsem sam in ne poceni. in

 

                je sirota Zemlja ki kriči v zelenjavi ob najmanj popularnem

 

                angelskonebnem jokanju.

 

 

če je svet kdaj potreboval pomoč, je to prijaznost tujca.

 

 

ne lizalcev sladoledov

 

ne brusilcev nožev

 

ne reševalcev živali.

 

 

svet zahteva dejanja, ne odrskih igralcev.

 

 

če je svet kdaj potreboval pomoč, je brezprijatelski zavezovalec zanke prvi.

 

 

vsi ostali so premajhni za na stran

 

vsi ostali so planet sami po sebi

 

vsi ostali se lahko cvrejo v peklu

 

 

vsi ostali ga bodo izbrali namesto nas.

 

 

in še zmeraj

 

po dolgem dnevu pretvarjanja galaksij

 

je

 

ravno toliko

 

ravno toliko tam

 

ravno toliko da si drzneš

 

toliko da poskusiš

 

da pobegneš ubitju

 

ja

 

ja

 

J A

 

 J   A –

 

             -          mogoče človeštvo ima priložnost

 

                        mogoče bo tako tihotno kot spanec

 

                        mogoče je ravno toliko da uspe

 

                        mogoče je brez madežev

 

 

mogoče je bila atomska bomba samo začetek

 

 

mogoče bom tam

 

 

mogoče

 

                kmalu.

naprimerjanez