Poleg novorojenčka v zibelki
skrbno zavito darilo.
Steklenička črnila, posebno pero,
zvezek brez listov.
Pravzaprav se pojavljajo nenapovedano.
Ko pride čas,
ko smo pripravljeni.
Pisati svojo življenjsko zgodbico,
morda roman, sago, kolumno,
premetanko, nedoločljivo disertacijo,
navidezno pravljico, humoresko, burlesko?
Pride čas …
… ko prične zmanjkovati črnila.
Tudi če ga nismo uporabljali.
Tekočina se suši;
na papirju, v steklenički.
Število listov v zvezku je različno;
veliko, malo …
Pomembnost vsebine napisanega
pa nekoč izriše obliko nasmeha, tik …
… preden ležemo zopet v zibelko,
sicer leseno, večjo in manj udobno,
kot tisto ob rojstvu …
Stojan, besede, ki jih je vredno večkrat užiti ... in take, s tistim posebnim, notranjim čutom; ki se znajo kar same povabiti, da se združijo v smiselno celoto, v lepo pesem, imam najraje. Naj se ti še dolgo ne zasuši črnilo v peresu ...
Prijeten, jesenski dan ti želim,
Sašo
Sašo, najlepša hvala za krasne besede, misli.
Seveda tudi tebi želim čim daljše prijateljevanje s peresom.
Prijeten dan ti želim, Stojan
Piši, piši, Stojane da se tinta ne posuši ili ne daj Bože prolije kao Tamari Obrovac "Pišem pismo tinta mi se proli".
Mudre i vrlo zanimljive misli ukomponirao si u lijepu pjesmu.
Lp i uživaj u jeseni, Katica
Hvala Katica, zadnje 10 dni imam korono, veliko časa, pa brez volje do vsega, tudi pisanja. Komaj čakam, da se vse skupaj normalizira.
Lep dan ti želim, Stojan
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Stojan Knez
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!