Septembrska občinska proslava. Zunaj, na trgu.

Ob zaznavanju prebujajoče se čarobnosti večera.              

Prvič pod takšnimi pogoji. Virusnimi.

Oddaljeni drug od drugega,  se ne poznamo.

Kot na pomembni nogometni tekmi, le da

namesto kart … uporabljamo maske.

Dihamo svoj izdihani zrak. Nekakšna uvertura prihodnosti,

potisnjenost v znanstveno fantastiko včerajšnjega dne.

Objeti z ograjami omejujočega nesmisla.

Govorci, nastopajoči, povezujoči. Besede nekega smisla                   

danega trenutka. Naučenega, prirejenega …

Fine obleke, kravate, toaleta, nakit. Selfiji brez objektiva.          

Le

       nekaj 

                       metrov    pred mano mamica s punčko kakšnih           

devetih let. Poletna oblačila, kroksi, preprostost. Kot bi ju                 

»vzeli z ulice«. Za marsikoga. Nepomembna teža na sedežih …

Mamica z masko, hčerka brez nje. V njenem naročju.

Ne spremlja prireditve, privije se k mamici. S takšno

ljubeznijo, umirjenostjo, preprostostjo, nadrealnostjo.

Z roko polzi po njenih laseh, jo večkrat poljubi,

se stiska k njej, dotika z lici, umirja s sapo,                                                     

se muza ob dotikih najdražje osebe. Tiste, ki ji popolnoma

zaupa, ker ji je podarila življenje in je tako preprosto

ljubeča.

Brez naučenih tekstov, gest, premišljenih kretenj …

Za nekaj trenutkov me je objela  z modrino kristalov v očeh.

Dobesedno in  s čustveno veličino. Tako lepo         

sporočilo ljubezni mi je predajala. Tudi drugim,

ki so zrli mimo nje. In izgubljali priložnost videti; ne tistega

v daljavi, ampak to, tik pred njimi … Videti drugačnost.

Pravzaprav srečati nesebičnost ljubezni.

Ni mi podarjala nasmeškov, dobil sem mnogo več;

verjamem, da je to razbrala tudi v mojem pogledu leska v očeh.

Občinstvo aplavdira. Govornikom. Izbranim besedam

tega časa.

Jutri … bo zopet drugače. Za večino.

Za punčko ne!

Ni gledala »predstave«, gledala je ljudi. Tiste, ki izgubljajo

to, kar že vseskozi imajo. Vendar ovito v izgubljenost           

izmikajoče ljubezni.

Pa tako blizu, na dosegu roke je bila …

Ta »mala učiteljica« s predajanjem prvinskega znanja …

Kdo ve,

                 morda    bo tudi drugo     leto      proslava?

Morda pa …

takrat »ljubke učiteljice« devetih let ne bo več za katedrom srca?

Stojan Knez