(But this once used to be a free country)
Samo nekaj papirnatih knjig sem želela kupiti,
že tedne nosim v torbici dolg, pazljivo pripravljen seznam:
Tokarczuk, Simoniti, Szymborska, Plath, Karlin, Berlin,
in tako dalje.
Včeraj sem se končno podala na prav tisto pot,
z vrečo za večkratno uporabo v torbici, in seznamom.
Ujeta v piš gomazečih teles. Upočasnila korak.
Levo in desno namesto naprej.
Med močnejšimi.
Odločnejšimi.
Piš nevidne snovi. V oči. V nos.
Neustavljivo jočem.
Utečem. Jokajoča.
Danes se ne bom vdala,
po prav isti poti, kot da bi šla spet na lov med zveri v gozd,
ki me je včeraj pustil praznih rok
in lačno,
z vrečo za večkratno uporabo v torbici, in seznamom.
Ni gomazečih teles.
Pod vsakim drevesom straža.
Trop črnih androidov.
How will they stand the horrible heat of their robocop-cages?
While
“It’s been so cold. Cold to my body, cold to my soul."
Samo nekaj papirnatih knjig sem želela kupiti.
Da bi jih brala.
To je fotoverz, beri skupaj s pogledom na fotografijo:
Pesem se me je dotaknila, mislim pa, da bi bila boljša brez (očitajočih) vprašanj: Oblast, — pa kaj je z vami? / Ljudje, — pa kaj je z vami? - preberi brez teh delov - kako se ti zdi?
Konec pa morda:
Samo nekaj papirnatih knjig bom sem želela kupiti.
Lp, Ana
Hm. Ne vem. Poskušam. Ampak se mi zdi, da ji zdaj nekaj manjka.
Kaj pa je bil prej zadnji verz?
Sicer mi je pa všeč ta varianta brez moraliziranja ...
lp, Ana
"Da bi jih brala."
Ja, to bi še dodala - zdi se mi, da je to branje dobra protiutež tistemu prerivanju skozi ovire ...
Čestitke ... zdaj pa branje papirnatih ;)
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mirjam Dular
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!