Kjer se je pričelo nebo
Ko že zdavnaj postaran večer usiha
v opotekajoč korak izgubljenega potepuha,
neizrečeno odpre vrata v bližino.
Majav naslanjač škrbasto pomežikne luni,
da zapeljivo odstre zavese s svojih polnih prsi.
Med prsti drobim srebrno mesečino. In vem …
Nekoč bova v nekih sanjah spet objestno neustrašna.
Stoletna vrba naju bo nežno pestovala.
Žito se bo zibalo okoli tvoje in moje dlani.
Poljubljala ti bom podplate in ti šepetala
v jeziku pozabljenih ljudstev.
Nekoč bova spet tam, kjer se je pričelo nebo.
Nekoč bova vedela čisto vse, kar je potrebno vedeti.
Nekoč bova vsem izhodom pokazala osle,
da naju bodo zaman klicali po imenu.
Ostala bova. Čeprav se razleti poslednji spomin.
Poljubljala ti bom podplate in ti šepetala
v jeziku pozabljenih ljudstev.
Ostala bova. Čeprav se razleti poslednji spomin.
Popona, poklon, pisani presežki preteklosti, prihodnosti:-)
Lepo bodi, Stojan
Hvala, Svit, Igor in Stojan, za vaše odmeve.
Lep večer vam želim , vsakemu pod pravimi zvezdami ...
Polona. :)
Svetloba, ki sije na predmete, da ti prebudijo spomine in narašča hrepenenje ... čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: poetesa
- 03. 10. 2021 ob 18:16
- Prebrano 480 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 336.96
- Število ocen: 13