Kremplji preteklosti
se nasmihajo v ogledalu
spreminjajoči se v nežen dotik
da žile močneje zadrhtijo
v noči preliti s pričakovanji
in v ogledalu zaslišim svoj glas
rad te imam preteklost
tako slečeno in voljno
ždečo med kremplji
ki grabijo po spolzki stezi
okrašeni z žensko milino
preden potonejo v tolmun
kjer se srečajo najine oči
potopljene v razvratu strasti
in ko se sonce prvič zdrzne
se kremplji zlovešče nasmehnejo sreči
preden zaspano obmolknejo.
Suzana Kavka