Skoraj sem umrla.

Smrti v oči globoko zrla.

Gledala starki v oči. Mraz.

Zeblo me je do kosti.

Njena ostra kosa. Z nje

v obraz škropila mi je

hladna rosa. Le slab

centimeter stran od nosa.

A ta kurba grešna bila

je malo smešna.

Z njo bila sem sama.

Nikoli nisem se je bala.

Kaj šele jokala. Vedno

sem se ji samo smejala.

Odločno rekla sem njej.

Kurba ne boš me vzela.

Jaz rada bi živela. Nisem

še naredila vsega.

V obraz se mi zasmeji in

odgovori. Draga moja vrziva

karte. Katera igra bila bi

zate? Poker? Morda remi?

Odloči ti. In, če zmagam jaz

nazaj več nobene ni poti.

Izbrala bom remi, rečem

ji. Samo kart ne boš mešala

ti. Stara ne zaupam ti!

Lahko vse jockerje vzela bi.

Igrale smo karte kar nekaj

dni in noči. Nisem se

vdala. Zbrala sem vse svoje

moči.

Še sreča, da kurba stara

bila ni trezna. In jaz zbrana,

smrtno resna. Kurba pila je

gin tonic. Zgledala je kot

star, nezdravljen alkoholik.

Sreča bila je malo na njeni,

malo na moji strani. Obe

borbeno - na zmago sva igrali.

A prišla je zadnja igra.

Stara se ga je napila. Sreča.

Ni imela pravih kart in jaz

na mizo vrgla sem ji

remi in hand.

O igri nikoli več z nikomer

nisem govorila. Ne bi mi

verjel, kako bilo je. Ko v

sončno jutro sem se zbudila

in še enkrat se rodila.

Radio je igral in slišala sem

pesem. Ni bila balada. Igrala

mi je srcu draga, stara,

lepa serenada. 

Blanka Drnovšek