Prazni so sadovi težnje
upirati se na vse kriplje
vetru, ki z jesensko vnemo
listje dol z vejevja siplje.

Pusti – naj se razkropijo
sanje, nikdar usvojene,
votel blišč, plesnivi upi,
piškavih idej koprene.
Pusti lažne hvale sence
in uspeha iluzije,
naj strohnijo, naj spomladi
nekaj iz njih na novo vzklije.
Spusti krče bolečine
malho s trpkimi spomini
ni pomembno, kaj bilo je,
pusti, naj se strah razblini.
Pusti času, naj zaceli,
kar minulo je ranilo,
pusti, naj nastane prostor,
za vse, kar bo sledilo …

Glej, ko v vetru se naposled
zibljejo le gole veje,
v njih še vedno se pretaka
tisto, kar pozimi greje.

kosmulja