Bila smešen sem otrok.

Za očeta, mater včasih

pravi šok. In njima šlo

je včasih že bolj na jok.

Skozi leta šok na šok z

kar nekaj anekdot.

Ko imela sem tri leta

bila sem željna sveta.

Dalmacija, morje, sonce.

Tam rada občudovala

sem borovce. Tam izgubila

sem se v kampu. A našli

so me na obali pri nekem

malo starejšem fantu.

Na plaži igrala sem se z

njegovim ulovljenim, živim

škampom. He, he, he oče

že takrat dobil sive je lase.

Sledil vzgojni je ukrep.

Nič kaj lep. Skrili so mi

vse natikače in zdaj naj

bosa mula med borovci

skače.

Kasneje, ko v vrtec sama

sem hodila. Domov rada

sem s poti zavila. Iskali

so me uro ali dve. Očetu

spet zrasli sivi so lasje.

Ko našel me je kupil mi

je sladoled a kaj, ko spet

sledil vzgojni je ukrep.

Doma z menoj '' treniral ''

je nogomet. Kaj čem,

takšna sem bila. Ha, ha, ha.

In prišla je osnovna šola.

Najlepša leta a včasih

malo nora. Tam ni šlo brez

pevskih vaj in zbora.

V drugi razred sem hodila.

Prvi nastop in ta neka

zborovska revija. Dvorana

polna a seveda. Ja draga

Blanka, le kako zdaj boš

pela? Ko pa vzela te je

trema. Na velikem odru

res bilo je vsega samo nič

nisem pela. Le kako bi,

ko pa samo jaz prst v

ustih sem imela.

Ha,ha, ha res smešen

otrok sem bila. Šok na

šok z veliko anekdot.

In, ko danes spomnim se

v smehu tudi meni gre

na jok.

Samo v življenju naredila

sem vse izpite. In tam

nekje v srcu ostale so

ljubezni skrite. Mogoče

pa še niso vse odkrite? 

Blanka Drnovšek