Sanje telesa se končajo

vedno znova

ob razburkanem dihu,

po vdoru v telo,

ki pričakuje.

Takrat ni še nikogar

za novo vez.

Neznanje teles se nabira do poroda.

Nato se telo razlomi,

Voda postane kri,

ljubezni deli.

Otrok ponuja objem za prvo besedo:

za začetek.

Neodgovorjeno pa raste

z razdaljo pričakovanj deklice ali dečka,

v spoznanje, da so nekje drugačni poljubi

matere in očeta.

Telesa molčijo

vedno pogosteje.

Naročja se praznijo.

To je prilagajanje:

nikoli izrečena plašnost,

da ljubezen ni popolna.

Ko predan odmev posrka

najden krik strasti,

se nevidne niti med spominom in neznanim

dokončno pretrgajo.

V telo plane strah svobode.

(Iz cikla: Louise, o dvojini še nisva govorila)

Milan Žniderič - Jošt Š.