v noči tanke lune
ji žarki prebodejo veke
in razčešejo goste lase

zlita s konjem
prijezdi
po robu grebena
po črti obzorja
brez uzd
brez stremena
enakomeren topot
popijejo njene oči
ki žarijo kot razpihana žerjavica
spusti se v globeli

išče pod skorjo zemlje
zavoha kosti brez groba
pobira besede iz odprtih čeljusti
iz očesnih duplin praska poglede
sprehaja korake belih stopal

odnese jih s seboj
v stolp uspavank

nada pecavar