Spet noč, ko bo dovolj ura
dvajset. Škoda bi bilo prespati
vse to. Škoda bi bilo sanjati.
Sanje o goloti, ki spravlja v
zadrego. To ni nič! Raje
premlevam tvoje obupne besede.
Se spominjam tiste odvratne
mešanice vroče čokolade in
sladkorja, kamor si zlezla.
»Kak dugo boš še tou žnjavo?«
Dokler mi ne bo uspelo mirno
strmeti pod strop, kamor mi je
ušel helijev balon. Zato včasih
zrem v tla. In že od malega na
krožniku zmeraj pustim
en grižljaj.
Pištin Frida