Ponoči,
ko ugasnejo luči in s križci pišeš svoje ime,
ko se narava poslavlja in slaviš vse naravno,
me ljubiš.
Tako, kakor sama ljubim črno bele tipke,
ki se jih desetletja ne dotaknem.
So preveč v meni.
Ponoči,
ko pridem k tebi za plačilo prevoza dveh škatlic cigaret,
te ponovno najdem tam,
kjer sem te pred dvomi pustila.
Tvoja lepotna pika na licu poskoči,
kajti sem,
kjer sem.
In ko nebo zariše neponovljivo,
ko se smreka na balkonu vije in ogenj v kaminu plapola,
se spominjam vseh zakajev,
ki so prehitro dobili svoj ker.
Sedaj brišem, dragi,
med vsemi tvojimi križci tisti veznik,
ki je noč prezgodaj razložil.
Uh, dobr tole,
čestitke
Nočna zgodba, ki so pobliski dejanj in zarišejo neko dvojino, v kateri se tudi prepoznavamo bralci ... čestitke,
lp, Ana
Poslano:
27. 09. 2021 ob 13:23
Spremenjeno:
27. 09. 2021 ob 13:24
Pesem me je nagovorila ...
najbrž zato, ker imamo vsi svoje noči, zakaj(e) in ker(e) in dvome,
ki so (če gledamo vse plati medalje), pravzaprav čistilci in povezovalci (vezniki), ko se izgubimo med križci.
Lepa pesem, čestitke za črtice.
Lp, Marija
Svit, Ana in Marija, hvala za lepe besede.
Pozdravček,
Tina
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tina Pegan
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!