V mrzli kletki,

kamor ne spraviš niti kolesa,

je čepela.

Sestradana,

ranjena in prestrašena vsa,

kakšna pa bi le lahko bila.

V bolečina se je tresla,

v raztrganinah ječala,

a slehernega glasu s sebe

ni dala.

Vode že davno ni užila,

hrane,

kje bi jo dobila,

v tesnobi in osami

gledam jo,

priznam,

v srcu je hudo.

Ko bi lahko ji le pomagal,

lahko z roko,

z dotikom,

ali s čustvi,

a ona,

komaj živa davi se

z obročem v ustih. 

Me gane do obupa,

stran ne morem,

jo,

ubogo revo le iz luknje rešim,

jo,

malo,

bolno in slabotno,

črne luknje,

sive luknje rešim,

pač, odrešim.

Ona,

vsa porezana,

pa ni ne stokala,

ne zdihovala,

ne jokala,

a ona mi ni rekla niti:

Stari, hvala!

Revica, pač,

govoriti sploh ni znala,

od takrat,

od tiste mrzle zime hude,

je reva uboga,

ta stara,

strgana in umazana cunja,

v mojem vedru kraljevala.

A tista mala "kišta",

kdo bi vedel,

kdo ji dal je tako stanovalko,

sem zavzdihnil,

sem si zvrnil še en "alko".

Angel